Parlando
 
Dr. Damjana Bratuz
   HOME | DAMJANA | FAMILY | ESSAYS | BARTÓKIANA | TRIBUTES | PHOTO GALLERY | WESTERN UNIVERSITY | IN ITALIAN | IN SLOVENIAN
Home Page < Family

In Memoriam Majda Kogoj Cigerza

Novi glas, četrtek, 17. januarja 2002, leto 7, št. 3 (zaporedna št. 292)

In memoriam
Majda Kogoj Cigierza

V jutranjih urah praznika Sv. treh kraljev je med mnogimi znanci in prijatelji tako v Gorici kakor v Milanu in okolici žalostno odjeknila novica, da je v bolnišnici v Vareseju umrla Majda Kogoj, doma iz Bilj. Starejši goriški izobraženci, ki jim je bila, zlasti v prvih razburljivih povojnih letih, Bratuževa kavarna v ul. Mameli nekak drugi dom in “forum”, kjer so se ob kavi ali kaki drugi pijači sestajali, razpravljali o politiki in drugih zadevah, brali domače in tuje časopise ali igrali šah, se je še gotovo spominjajo, kako jim je prijazno stregla. Posebej tedanjim študentom, v glavnem praznih žepov, je nemalokrat brezplačno privoščila, zlasti če gospodar, njen stric Rudi, tega ni opazil, tudi kaj več kot le kozarec hladne vode. Čeprav jo je tedaj to delo precej utrujalo, vendar ga je kasneje bila vesela, ker je mogla spoznati toliko slovenskih ljudi in njihovih življenjskih zgodb. Delo v kavarni ji je omogočalo skromno preživljanje in obenem malo podpore bratu Milošu, ki je študiral medicino v Pavii. Tostran meje sta namreč bila sama, kajti družina je ostala v Biljah. Za seboj je imela skoraj dveletno uradovanje pri zavezniški upravi na občini v Dornberku, zlasti pa travmatično večmesečno izkušnjo oznovskih zaporov v Ljubljani, kamor so jo po aretaciji v Gorici maja 1945 kot dvajsetletno dekle odpeljali in jo kasneje brez sodne razprave tudi izpustili seveda z ukazom, da mora o vsem, kar je doživela, strogo molčati.

Ko je brat postal zdravnik in je dobil službo v bolnišnici v Cittigliu (Varese), je zapustila Gorico in se preselila k njemu. Tam se je kasneje spoznala z inž. Sandrom Cigierzo iz Vareseja in se z njim poročila. Mož, sicer ponosen Milančan, je Majdo iskreno vzljubil in z njo vzljubil tudi njen slovenski svet. Tako je njuno stanovanje večkrat postalo gostoljuben dom za slovenske znance, ki so kdaj “zašli” v Varese. Ko se je ob koncu 60. let osnovala milanska slovenska krščanska skupnost, sta Majda in njen mož kmalu postala njena aktivna in v marsičem tudi vodilna člana. Majda je tej skupnosti ostala zvesta tudi po moževi smrti in se je skoraj do zadnjega udeleževala srečanj vsako tretjo nedeljo v mesecu.

Ker sama ni imela otrok, je veliko pozornosti izkazovala nečakom, pa tudi starejšim osebam zlasti v milanski slovenski skupnosti, da ne omenimo pomoči, ki jo je namenjala slovenski karitas ob obiskih v Sloveniji. Čeprav se je v lombardski bivanjski prostor dobro integrirala, je bila vendar s srcem najrajši na Goriškem. O tem so pričali njeni gosti telefonski klici, obiski, zvesta naročnina na Novi glas in na letni dar Goriške Mohorjeve družbe.
K pogrebnemu slovesu v župnijski cerkvi sv. Mihaela v Vareseju se je zbralo lepo število sorodnikov, prijateljev in znancev. Sveto mašo sta darovala skupaj s tamkajšnjim župnikom g. Karlo Bolčina in Oskar Simčič, nekdanja duhovna voditelja milanske slovenske skupnosti. Slovenska beseda se je usklajeno prepletala z osnovnim italijanskim bogoslužnim tekstom. Pesem pa je bila le slovenska. Sklepno bogoslužno dejanje, ki ga je oblikoval g. Bolčina, se je odvijalo na primestnem pokopališču ob vznožju tamkajšnje Sv. Gore (Sacro Monte), kamor je pok. Majda rada romala in tudi nanjo rada vodila svoje slovenske goste. Položena je bila v grob ob možu Sandru. S pesmijo Veš, o Marija smo se poslovili od nje. Njen spomin bodi blagoslovljen! Svojcem, posebej sestri Marinki, bratom Milošu, Damijanu in Benjaminu, nečakom in ostalim sorodnikom ter prijateljem, zlasti iz milanske slovenske skupnosti, izrekamo čustva občutenega sožalja.
(OS)

 

E-mail: dbratuz@uwo.ca
  Damjana Bratu TOP

new concept design - web design london, ontario