|
Občutek je naravnost blažen, hkrati pa tudi neprijeten.
Samo zid nas loči in še skozi ta zid je nekaj oke do
ulice, kjer je drug jezik edino zveličaven.
Tako pa je po vsem svetu! So otočki, kjer se počutiš
kot doma, kljub oceanu tujega, ki včasih niti ni tako
hud, kot mislimo, niti ne tako težaven, kot sodimo.
Slovencev, ki se zatekajo v Bratuševo kavarno prebirat
slovenske časnike in govorit slovensko, je v Gorici
sicer vedno manj, so pa še.
Tisti dan, ko mi je Rudolf Bratuš postregel z dobro
kavo, je bilo zasedenih samo nekaj miz, Stare stranke,
ki vsako dopoldne od kavici pogledajo v časnikih, kaj
je novega po svetu in na Slovenskem. Tišino so motili
drsajoči koraki Rudolfa Bratuša, katerih pa so fostje,
kot je bilo videti, vajeni. Čeprav ni videti več mlad,
pa je vendar njegovo tekanje od mize do mize, od gosta
do gosta, njegova postrežba, podobna natakarju srednjih
let, ki se na vso moč trudi, da bi ga gost ohranil v
najlepšem spominu. Pri Rudolfu Bratušu pa ne gre samo
za to. S skodelico kave prinaša gostu tudi nekaj duha
, grčavosti, zavednosti, ki so se ohranili, pa je zato
skodelica kave ali pa kaj drugega tem slajša.
Komaj sem ga za hip dobil k mizici.
Nista minili minuta, dve, že sva bila v zaupnem pomenku,
kot prijatelja, ki se poznata že vrsto let.
Vendar sem Rudolfa Bratuša tokrat prvikrat srečal v
življenju. Moram reči, da nima prav ničesar krčmarskega
na sebi. Nasprotno. Z njim v razgovoru spoznaš, da ga
lahko označimo s tistim, kar velikokrat več pove, kot
sto besed.
"Kopriva ne pozebe."
Takšen je v resnici. Tudi speče, če hoče in še kako.
In grenak je v bolj zaupljivem pomenku. In vztrajen
ter tako zaveden, da bi lahko od svojega prepričanja
odbil velik kos, pa bi še vedno veliko tega, kar umira
ali pa je že umrlo pri drugih, pri njem ostalo.
- Ste od tod, prav iz Gorice?
- Rojen Goričan sem, Včasih je bila tod Šolska ulica.
Tod je bila pekarna, ki se je pozneje spremenila v
kavarno. To je že davno.
- Pred kolikimi leti pa ste se rodili?
- Leta 1898. Več bratov nas je bilo.
Skozi debela očala so me grele dobrodušne oči. Pa ne
ves čas. Poledati znajo tudi ognjevito in očitajoče.
- Ob sobotah se v kavarni še srečujejo Slovenci.
Iz Gorice in Nove Gorice. Ampak vačasih je bilo vsega
tega več. Spominjam se, veste - pripovedoval je malce
nervozno, najbrž so ga prehitevale misli in spomin
je preveč naglo oživel - včasih je v tej ulici Jakob
Bratuš pekel kifeljce in raznašali smo koše kruha.
Zdaj pa tega ni več, ostala je kavarna, slovenska
kavarn, ki je pa Slovenci ne obiskujejo, kot bi morali.
- Zato, ker jih je vedno manj, kajne?
- Tako je. Samo, veste kaj?
Že kar močno me je stiskal za zapestje. Ko mi je pripovedoval
in je hotel besedo poudariti, jo je poudaril tako, da
jo je spregovoril glasneje, me ob njej pomenljivo pogledal,
hkrati pa stisnil za zapestje, tako da sem mogel dojeti
njen pravi smisel.
- Kmečki ljudje Slovenci pošiljajo svoje otroke še
v slovenske šole. Kadar pa zapustijo slovenske šole
in hočejo v višje, morajo v italijanske. V the pa
so Slovenci vedno odlični študenti.
Rudolf Bratuš je bil dvanajst let občinski svetovalec
in v tem obdobju štiri leta pokrajinski. Pa je zato
spoštovana in cenjena soebnost. Hudomušnost zna deliti
z obema rokama in je zelo ponosem, če stečjo besede
o tem, da je njegova kavarna stara že 42 let, in da
ima dve hčeri, eno v Mariboru, dramsko igralko, in drugo
v Ameriki, doktorico glasbe, ki je kot prva italijanska
državljanka dosegla ta naziv.
- Kaj bo pa s kavarno, gospod Bratuš, ko ne boste
več zmogli tega dela, tega tempa?
- Skušamo jo oddati. Čakam penzijo.
Seveda nisva mogla mimo obiskov Slovencev iz Jugoslavije
v Gorici in mimo tega, da pametni trgovici nastavljajo
prodajalke, ki znajo slovensko, saj jim te prispevajo
k precej večjemu prometu. Zvedel sem nekaj dobrih šal,
ki jih zna kavarnar povedati na svoj način, vendar tako,
da vam pridejo solze v oči. In čeprav sva bila pravzaprav
hudo zaposlena z vsem tem, ni ostalniti en gost nepostrežen,
praznih rok, za vsakega je vedel, kateri časnik bere
in kaj pije, pa sem bil zato tudi zategadelj prijetno
presenečen, saj človek pri nas redkokdaj vidi takšno
prizadevnost.
Nedvomno je Rudolf Bratuš kos zgodvine Gorice, tiste
Gorice, ki smo ji rekli, je sestra Ljubljane. Malo je
še takšnih, ki so kljubovali hudim vetrovom in ostali
zravnani. Morala je priti starost, da jih je upognila.
Navzlic temu pa je Rudolf Bratuš med kavarniškimi mizicami
tako topel gostetelj in neizmerno pozoren mož, da želim
vsem, ki se bodo morebiti mudili v Stari Gorici, da
ga obiščejo.
Vesel je, če mu sežete v roke, kajti občutek zadovoljstva
ne bo ostal samo v njem, temveč bo o njem pripovedoval
tudi tistim, ki hodijo na ta otoček stedi Gorice.
Miran Sattler
|
