 |
In Slovenian - Dolga pot "Mrs. John Brown" do "Mrs.
Jane Brown" v Kanadi
Arhivi - 2005
(The Gazette of the Archival Association and Archives of Slovenia)
(Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije)
Izvleček
Tudi v Kanadi še ni dokončana pot enakopravnega uveljavljanja
žena v družbi. Glede na njeno multietničnost so se tradicije,
ki so jih prvi priseljenci uveljavljali tudi v tej izbrani
novi domovini, različno izkazovale in ohranjale, a skupno
jim je bilo dejstvo, da ženam zelo dolgo ni bilo omogočeno
enakopravno sooblikovanje družbe. Skoraj dve stoletji prizadevanj
raznih in rezultati dela postopoma vendarle osveščajo "krepkejši
člen družbe", da žene in dekleta prav tako lahko bistveno
prispevajo k razvoju družbe. Tri generacije so bile potrebne,
da je "Mrs. John Brown" javno sprejeta "Mrs Jane Brown",
gospa s svojim lastnim imenom pred priimkom. Kako dolgo
bo potrebno še čakati, da ženskam širša družba prizna še
kaj več kot le to?
Svoj prispevek namenjam slovenskim rojakinjam in njihovim
potomkam v društvenem in družbenem okolju v kanadskih slovenskih
skupnostih, bratskih organizacijah, ženskih združenjih in
kulturnih društvih in ob nijh, od poznih dvajsetih in začetkih
tridesetih let prejšnjega stoletja dalje. Glede na dolgoletne
izkušnje s terenskim delom v Kanadi sem se s težavo odločila,
da na kratko predstavim delo le nekaj posameznic, ki so se
vsaka na svojem področju z aktivnim delom nesporno uveljavile
tudi zunaj družinskega, društvenega ali svojega delovnega
in bivalnega okolja. Glede na tradicije je vsaka doživljala
specifično pot samopotrjevanja, odvisno od sredine, v kateri
se je znašla, pogojih delovanja v tej sredini in zrelosti
okolja, da dopusti njeni ustvarjalnosti prosto pot.
Abstract
Long Way from "Mrs. John Brown" to "Mrs. Jane Brown" in
Canada
The process of asserting equal rights of women in society
has not been finished in Canada either. With regard to the
multiethnicity in Canada the traditions that the early settlers
put into force in their newly chosen homeland, were demonstrated
and preserved in different ways, but they all had in common,
was the fact, that the women had not been given the chance
to participate in shaping the society on terms of equality.
Nevertheless, almost two centuries of the various movements,
and consideration of the results of the women's work finally
succeeded to make "the stronger part of the society" take
into account, that women and girls could contribute to the
development of the society as substantially as men. Three
generations were needed for "Mrs. John Brown" to become publicly
accepted as "Mrs. Jane Brown", the lady with her own first
name put before her last name. How long will we still have
to wait for the wider society to acknowledge yet more than
that to women?
I am devoting my contribution to the Slovene fellow countrywomen
and their descendants in the social environment and associations
of the Canadian Slovene communities, fraternal organizations,
women's associations and cultural societies and clubs from
late twenties and the early thirties of the previous century
on. Taking into account the experience of my field work
in Canada, it was a very difficult choice to present in short
the work of only a few individual women have, each in her
own field, incontestably made themselves valued also beyond
their family, social or working and domicile environment.
As regards the traditions, each of them experienced a specific
process of self confirmation, depending on the environment
they belonged to, the conditions of performing in that environment,
as well as the maturity of their surrounding environment,
for tolerating their creativeness and giving a free way.
Prva glasbena pedagoginja z najvišjim akademskim nazivom
Leto 1958 je bilo prelomno leto za zaslužno
profesorico dr. Damjano Bratuž,
(4) svetovno znano pianistko
in glasbeno pedagoginjo. Glede na to, da je bila rojena
v Biljah pri Gorici, v takratni Italiji, v trudni in zavedni
slovenski družini, je ob začetkih fašizma občutila neusmiljeno
iztrebljanje slovenstva. Strica Lojzeta Bratuža, znanego
rodoljuba, so leta 1937 fašisti zastrupili. V očetovi kavarni
v Gorici so se zbirali zavedni Slovenci, zato je bila družina
razdružena, saj je bil oče večkrat zaprt, nato pa leta 1941-1942
tudi interniran v srednij Italiji. V takih razmerah ni bilo
možnosti, da bi Damjana razvila ves svoj glasbeni talent.
Po diplomi iz klavirja na tržaškem glasbenem konservatoriju
se je kot profesorica glasbe krajši čas strokovno izpopolnjevala
tudi pri največjih mojstrih klavirja v Salzburgu, Parizu,
na Svedskem in se odločila, da se bo kot izvajalka posvetila
tudi poučevanju glasbe v najširšem smislu besede. Na radiu
Trst A je vodila serijo glasbenih oddaj za otroke. Kot Slovenka
v Italiji za svoje glasbeno izpopolnjevanje ni dobila nobene
državne pomoči, prav tako pa ji tudi takratna Jugoslavija
ni dala nikakršne finančne pomoči. Tako se je v letu 1957-58
sama glasbeno izpoplnjevala na Švedskem. Leta 1958 pa ji
je prav Fullbrightova štipendija, nagrada za delo na tržaškem
radiu, odprla pot v svet, svet brez narodnih in jezikovnih
ovir, v katerem sta veljala le znanje in nadarjenost. Za
ta program kulturne izmenjave jo je priporočila skupna italijansko-ameriška
komisija v Rimu, saj je bila po njenem mnenju takrat edina
glasbenica, ki je res vrednotila glasbo na ddržavni ravni.
Na Glasbnem institutu (Institute of Music) v St. Louis, Missouri,
ZDA je dosegla ameriški magisterij in kot asistentka za klavir
na Indiana University v Bloomingtonu tudi doktorat iz klavirja.
Bila je sploh prva ženska, ki je prejela doktorat znanosti
s tega področja pri tej znameniti univerzi. Bila je torej
prva profesorica glasbe, hkrati pa tudi muzikologinja. Zaposlitev
je dobila na univerzi v Kansasu, saj ji v Italiji ni bilo
omogočeno, da bi se uveljavila kot univerzitetna glasbena
pedagoginja; saj doktorat iz klavirja namreč takrat v Evropi
še ni obstajal, z nostrifikacijo mednarodnih spričeval pa
so še danes problemi.
Dr. Damjana Bratuž v družbi s članom IO Slovenske
izseljenske matice iz Ljubljane g. Antonom Skokom na
kulturni prireditvi ob 16. slovenskem dnevu južnoontarijskih
društev slovenskih rojakov na pristavi SND Lipa Park
v St. Catherines, Ontario, junija 2005. |
|
Po preteku veljavnosti
vize je sprejela ponudbo University of Western Ontario
in se preselila v London, Ontario v Kanadi. Ob praznovanju
stoletnice Kanade v letu 1967 so bile zgrajene mnoge
nove koncertne dvorane, kjer so z navdušenjem poslušali
njeno izvajanje. Prijaznost ljudi in dežele sta jo navdušila.
Bila je najviše izobraženi glasbeni pedagog v Kanadi.
Njena "začasna" zaposlitev je trajala petindvajset let,
do upokojitve leta 1994. Med svojimi študenti je zelo
priljubljena in cenjena pedagoginja, saj jim je pomagala
tudi pri iskanju zaposlitve in pridobivanju štipendij
za poletne tečaje v Sieni, Salzburgu in Londonu, da v
evropskem okolju spoznavajo in doživljajo evropsko glasbeno
tradicijo. Po "upokojitvi" je dr. Brauževa eno akademsko
leto predavala tudi na kanadski univerzi v Franciji (Villefranche).
Vse do danes predava povsod. Njeno aktivno znanje slovenščine,
italijanščine, francoščine, angleščine, delovno znanje
pa tudi nemščine, švedščine in še nekaterich jezikov,
ji je odprlo vrata predavalnic univerz po vsem svetu.
Bila je tudi članica raznih glasbenih žirij.
Vse svoje sposobnosti, talent in energijo je vse življenje
namenjala le vrhunski glasbeni interpretaciji in vrhunskemu
pedagoškemu delu z mladim rodom. Ob pridobitvi v Kanadi
edinega tako visokega naziva na njenem področju glasbene
vzgoje, naziva zaslužna profesorica (Professor Emeritus),
je bilo od njej kakih petdeset njenih študentov vseh
generacij in od vsepovsod. Lepo priznanje za življenjsko
delo in ljubezen, ki jo je posvetila svojemu delu! Tudi
madžarska vlada ij je že leta 1981 podelila državno odlikovanje
za njeno preučevanje in interpretacijo del skladatelja
Béle Bartóka, saj je najvidnejša specialistka
za interpretacijo njegovega glasbenega opusa. Če je
povabljena na posebne slovesnosti slovenske skupnosti
v Kanadi, jih prav rada obogati s svojim umetniško izvedenim
programom. |
Morda samo pri nas še ne zmoremo primerno oceniti njenega
vrhunskega dela, da bi se ji kot ponosni zamejski Slovenki
poklonilio s primernim priznanjem za njeno vsestransko delo
na glasbenem področju.
(4) Kocjančič, Cvetka: "Ljubezen do glasbe in ljubezen do
izseljenstva", Rodna gruda, glasilo SIM, Ljubljana in Makuc,
Dorica:, "Srečanje z goriško rojakinjo Damjano Bratuž, uveljavljeno
glasbeno pedagoginjo v Kanadi", Delo , Ljubljana,
Kultura (27. aprila 1995).
|
