In Slovenian - Glasba v soli

Uresničitev v Glasbi

Pogovor z dr. Damjano Bratuž, pianistko in univerzitetno profesorico v Kanadi

Na glasbenico dr. Bratuževo me je opozorila Dorica Makuc (poznam jo iz TV oddaj o izseljencih in knjige, ki jo je napisala, Aleksandrijke). 0 "zdomski" pianistki in univerzitetni profesorici, ki jo pri nas skoraj ne poznamo, je prišlo na moj naslov nekaj biografskega gradiva, da sem se lahko prepričal o njeni veljavi ne samo v okviru Univerze Western Ontario (v kanadskem Londonu), kjer je delovala skoraj tri desetletja, marveč širše.

lz prospekta in univerzitetnega curriculum vitae sem razbral, da je rojena v Biljah pri Renčah, še v Sloveniji. V Gorici je končala slovenski klasični licej (z 8 let latinščine in 5 let grščine). Obvlada kar nekaj svetovnih jezikov: italijansko, anglevko, nemško, francosko, švedsko in govori še vedno čvrsto slovenščino. V Trstu je končala konzervatorij s specializacijo iz klavirja leta 1947. Leta 1952 ie zaključila teoretično kompozicijsko področje pri prof. Vitu Leviju. Podiplomsko se je izpopolnjevala v Salzburgu (Zeechi), v Parizu (Boulanger, Cortot) in še privatno pri znamenitih profesorjih (de Rosa, Tagliapietra, Seb(k) in na univerzah v Stockholmu, v ameriškem St. Louisu z dodatno pridobljeno magistersko stopnjo v Michiganu, ter slednjič na Indiana univerzi v Bloomingtonu, kjer je dosegla doktorat iz klavirske literature in izvajanja. Od leta 1973 je kanadska državljanka.

Težko bi pri nas našli glasbenika s tako bogato študijsko potjo. In tudi v nadaijevanju sedemnajst strani dolge biografije je mnogo zanimivih postaj na glasbenem popotovanju dr. Damjane Bratuž. Ko sem ji poslal vprašanja za ta pogovor, je ugotovila, da bi o vsakem od njih lahko napisala knjigo. Morda pa bo kdaj našla čas za zapise vseh kanadskih in drugih glasbenih odmevov po svetu. V začetku februarja sva se srečala v Ljubljani. Pripotovala je iz Gorice, kjer je imela seminar za učitelje - pianiste in to v okviru društva Emil Komel. Opazil sem, da ima vse informacije o svoji bogati umetniški in pedagoški dejavnosti čisto pri roki, v "potovalnem" računalniku s tiskalnikom (priznam, da s svojim pisalnim pra-strojem obupno zaostajam). Lahko si predstavlajte, da sem v zadregi, kaj naj iz tako obilne dejavnosti v tem pogovoru izberem (urednica mi je naročila ne predolgem), da bi bila njena uspešna, a doma docela prezrta glasbena dejavnost, dostojno predstavljena.

Oktobra se spet vrne v naše kraje; v Gorici bo imela nadaljevalni klavirski seminar, dotlej pa naj bi se naše glasbeno vedenje prek teh vrstic že obogatilo z zanimivimi spoznanji, na primer o strmi poti do najvišjih stopnic glasbene lestvice, ki - v primeru dr. Bratuževe -, ni samo območje pianističnega izvajanja, ampak pomeni obenem spoznavanje glasbe kot načina življenja in spremljajočih dejavnosti duha in misli, čemur sama rada pravi interdisciplinarnost.

Ko od osamosvojitve sem gledamo v svet s prebujeno zavestjo, da smo končno postali subjekt v času in prostoru in ne več zakriti v bivši umetni državi, se zdi, da postajamo tudi boij pozorni na posameznike, ki so se vidno uveljaviii v svetu. Ne zamerite, če bi videll tudi v Vas, kot ugledni pianistki in univerzitetni prosfesorici v Kanadi, kanček potrditve o nas samih. Dr. Damjana Bratuž, ali po dolgi hoji po sveta široki cesti še občutite domače steze?

Dr. Damjana Bratuž: Rodila sem se v času in v kraju, ki sta me zgodaj izoblikovala v outsiderja. V mojem otroštvu je bila slovenska domovina onkraj italijanske meje, abstrakcija. Toda jezikovna pripadnost, razne tradicije, ki so še živele pri sorodnikih, predvsem pa, dokler je bilo še mogoce čutiti narodno pesem, je utrdilo mojo identiteto, ki mi je pozneje ni bilo treba iskati. Podobo mojih domačih stezic predstavlja rojstna vas Bilje, čeprav sem tam kot otrok pri sorodnikih preživela le kratko obdobje. Globije duhovne steze je zaznamovala usoda naše skupnosti v tem stoletju. Kot mladenka sem megleno občutila, da bodo po odhodu v svet posledice nekakšnega nepripadanja pomenile v meni šibkost. Skušala sem jo preseči z vztrajnim delom in napredovanjem.

Vas še kaj veže na staro domovino?

Dr. Damjana Bratuž: Od leta 1957, ko sem odšla v svet, so bili moji obiski domačih krajev redki in kratki. Spomini so ostali povezani s preteklostjo. Vsak ponoven stik z domovino je prinesel nova spoznanja. Ljudie moje in še starejše generacije so z leti v sebi dosegli nekakšno ozdravitev hudih ran nekdanjega zatirania vsega slovenskega, medtem ko je mladina vedno bolj podobna svojim vrstnikom na zahodu.

Pogosto so me spraševali za razloge moje duhovne ustalitve v Kanadi, kjer sem od leta 1967. Prav tu sem - po študijskem bivanju v ZDA - občutila zdravo sožitje različnih narodov. Srečevala sem se s številnimi rojaki in najbolj prijetno me je presenetilo, da se nihče ne pritožuje. V vsakem večjem centru so slovenski klubi. Pred leti je naš klub Triglav v kanadskem Londonu skupaj z mojimi kolegi in študenti Glasbene fakultete Univerze Western Ontario organiziral koncert za Onkološki inštitut v Ljubijani. Razveseljivi sta bili srečanji z umetnicama Sabino Skalar v Vermontu in Veroniko Mlakar na Novi Škotski.

Kako se je začela Vaša pot?

Dr. Damjana Bratuž: Bratuževi so bili glasbeno nadarjeni. Razmere v katerih sem odraščala pa niso dovolile pravilno zgodnjo glasbeno pripravo. Sama sem se preizkušala na več podrocjih: v petju, baletu, na orglah. Šele po klavirski diplomi sem se usmerila v pianistični poklic. Moja zanimanja so bila že zgodaj multidisciplinarna.

Ko sem začela po tržaškem klavirskem študiju koncertirati, sem spoznala, da so v Avstriji in Franciji imeli otroci dober glasbeni pouk. Nato sem si zamslila, da bi v svojem okolju z radijskimi oddajami prispevala k boljši glasbeni vzgoji. In prav te oddaje radija Trst so pripomogle, da sem leta 1958 dobila Fulbrightovo štipendijo za študij v ZDA. Ker pa za nekakšno medijsko specializacijo takrat v Ameriki ni bilo primerne smeri, sem po nasvetu profesorjev nadaljevala študij in doktorirala. Ob tem sem na Univerzi Indiana poglobila teoretična znanja. Lahko sem raziskovala in se ukvarjala z vsem kar nudi bogato življenje v campusu. Bila sem asistentka profesorja Seboka in mu pomagala pri pripravah številnih doktorskih programov, kjer sem veliko pridobila. Pozneje sta tam študirala Crtomir Šiškovič in Miha Pogačnik, ki lahko potrdita kako zahtevna in obenem čudovita je ta inštitucija. Potem je prišla ponudba iz Kanade in postala sem profesor na Univerzi Western Ontario. Naenkratje minilo 25 let.

All ste prejeli kaj spodbud za glasbo od spamina na Vašega sorodnika, skladatelja in zborovodja Lojzeta Bratuže, ki je moral privrženost in ljubezen do slovenske pesmi plačati z življenjem? Ste se kdaj zanimail za njegovo pretresljivo usodo?

Dr. Damjana Bratuž: So stvari, ki človeka spremljajo vso življenje. Bratuževi nismo izgubili samo Lojzeta, ampak tudi Jožkota, ki je komaj 17-leten umrl v nemškem taborišču. Nekaj objavljenih pisem in fotografij me je živo spomnilo na nekdanje težke čase Slovencev v fašistični Italiji.

Kako ste se bližali poklicni zavezanosti do glasbe?

Dr. Damiana Bratuž: Za srednjeevropsko pojmovanje je akademski svet Amerike močno drugačen. Profesorji in dekani so mi ob predlogih za študijske izboljšave radi oporekali, da Evropejci ne razumemo demokracije. V Kanadi je največja ovira za razvoj talenta bojazen pred elitizmom. Veliko jih prihaja na študij prepozno, s premajhno podlago, da bi se lahko popolneje razvili. Spoznala sem tri vrste žrtvovanja: v Sovjetski zvezi so mladim dali vse možnosti razvoja, le možnost svobode in potovanja ne; v zahodni oz. srednji Evropi se družina žrtvuje za šolanje otroka, ki potem vse življenje nosi breme hvaležnosti; severnoameriški način pa terja zgodnjo finančno samostojnost, kar otežkoča razvoj talenta, ki postane žrtev pragmatizma. Prizadevala sem si za čim boljši razvoj talentov, jih vodila po evropskih glasbenih središčih od Londona do Salzburga, bila pa sem neredko deležna očitkov elitizma. Sedaj se dogaja, da prihajajo vzhodnjaki, Japonci, Kitajci, ki nimajo predsodkov o elitizmu in zaradi pravočasnega zgodnjega razvoja dosegajo največ nagrad in dobijo največ štipendij. V prvih letih sem predavala tudi na raznih večernih tečajih za srednješolske učitelje, da bi dobili na fakulteto boljše kadre, kmalu pa so podpore usahnile.

Moj prispevek za boljše uvajanje v glasbo je bil že od vsega začetka multidisciplinaren. Povabila sem kolege iz drugih fakultet, npr. iz likovne, da bi sodelovali pri mojih tečajih klavirske literature. Zagovarjala sem fieksibilnost sistema, ne ozko zagledanost v še ožji segment glasbe. Nove teme in novi pristopi so posebej zaželeni v našem univerzitetnem Centru za teorijo in kritiko. Omenila bi še, da se morajo pri nas univerzitetni profesorji nenehno dokazovati, poročati o nastopih, raziskavah, o članstvu v raznih žirijah in na festivalih, dalje z uspehi svojih študentov in obratno; tudi študenti ocenjujejo profesorje, s premišljenimi anketnimi sistemi, od česar ne zavisi samo njihov obstanek na univerzi, marveč se to pozna tudi v nagrajevanju.

Veliko ste se posvečali posredovanju in tolmačenju Bartokove klavirske glasbe. Kateri vidiki (estetski, analitični, izvajalski) so Vas najboij pritegnili? 0 čem govorijo Vaše razprave in predavanja v zvezi z Bartokom in morda še drugo sodobno glasbo?

Dr. Damjana Bratuž: Šele sedaj po 30-tih letih poglabljanja v Bartokovo glasbo spoznavam, da je šlo v bistvu za počastitev spomina na mojstra.Pred 15 leti sem imela predavanje Svet B. Bartoka, kjer sem želela predstaviti svoje pojmovanje tistega kar je za notami. Iskala sem v posameznostih primerjave z barvo kmečkih instrumentov, ritmom ročnega deta in vaškega življenja, ki je bil Bartoku "lep tako ušesu kot očesu". Imela sem tri madžarske profesorje. V Bloomingtonu hranijo Bartokove posnetke. Preštudirala sem vse tiskane zbirke njegovih zapisov Ijudskih pesmi. Spoznala sem tudi film, ki ga hrani njegov sin Peter v arhivu na Floridi s posnetki Bartokovih izvajanj. Večino svojih moči sem posvetila razširjanju in globljemu spoznavanju Bartokove glasbe in mislim, da s tem tudi dobre glasbe nasploh.

Ali v svojih zbirkah Bartok ne omenja tudi slovensko izročilo?

Precej sem razmišljala o njegovem mnenju, ki slovenski Ijudski pesmi ne t pripisuje posebne izvirnosti. Morda jo je premalo poznal. Mislim, da bi ga izročilo rezijanske glasbe moralo prepričati o izvirnosti. 0 tem bi moraii še razmišljati, pisati razprave ...

So Vas kdaj povabili, da bi iz svoje bogate glasbene dejavnosti kaj predstavili tudi doma?

Slovenski tisk je tu in tam poročal o moji dejavnosti, tudi o nagradi madžarske vlade, ki sem jo dobila ob 100. obletnici skladateljevega rojstva. Nasploh pa nisem iskala koncertnih možnosti po svetu, ker sem bila na matični univerzi prezaposiena. Ker sem v zadnjih letih malo razbremenjena, sem rada sprejela ponudbe za glasbena srečanja v Trstu, Gorici, Vidmu in drugod v Italiji. Občasno pa rada sprernljam svoje nekdanje študente na koncertih, saj so se uveljavili tudi v Evropi (Vogt, Rowe).

Predavali ste na univerzi in poznate njihove programe. Kakšni so?

Na pedagoških tečajih v Gorici in Trstu, ki sem jih pravkar imela, sem mlade učitelje seznanila s testi, ki jih je naša univerza pripravila za kandidate za vpis. Prvo leto gre za orientacijski tečaj (undergraduate), nato pa si študenti izberejo področje glavnega predmeta v trajanju štirih let. Gre za smeri: izvajanje (performance), glasbena pedagogika (za učitelje v osnovnih in srednjih šolah), glasbena zgodovina, teorija in kompozicija, zborovsko dirigiranje in drugo. Ista področja z dodatnim študijem komorne glasbe in spremljanja spadajo k mojstrski diplomi. Doktorat se opravlja iz muzikološke sistematike. Pri študiju klavirja je velik poudarek na koncertiranju. Sama sem ga imela za prezgodnjega, ker omejuje obvladovanje repertoarja.

Ali bi se s tamkajšnjimi organizatorji dalo kaj storiti za promocijo najzanimivejših slovenskih skladb v svetu?

Veselim se, da bom slovensko glasbo lahko spoznavala spet jeseni, ko bom imela na Primorskem seminar. Tudi v Kanadi je vse manj kulturnih izmenjav, ki jih je prej zelo podpiral Canada Council. Manjše projekte podpira Ministrstvo za zunanje zadeve ali kakšne kulturne ustanove. Slovenski rojak Marjan Mozetič je bil prvi, ki je organiziral predstavljanje sodobne glasbe. Gost je bil Vinko Globokar. Vsekakor so še neizkoriščene možnosti.

In Vaši načrti v prihodnje?

Junija bom imela na finskem recital s programom Liszta in Bartoka. Nazadnje sem imela recital v Halifaxu in na Univerzi v Acadii z deli Janačka in Bartoka. Predavala sem na Univerzi v Nici. Po vrnitvi v Kanado se bom pripravljaia za Mednarodno semiotsko konferenco na Finskem. Novembra bom v Bologni.

Veliko zadovoljstva in uspehov na Vaših recitalih In strokovnih nastopih Vam želim, saj posredujete svoje bogate izkušnje kot svetovna glasbena popotnica. Veselimo se ponovnega srečanja z Vami, tu v domovini.

Jakob Jež