 |
In Slovenian - Srečanje z gorisko rojakinjo Damijano Bratuž
uveljavljeno glasbeno pedagoginjo v Kanadi
Kultura - Cetrtek, 27. aprila 1995
Dorica Makuc
Pričakala me je železniški postaji v Nici z nasmeškom, ki
ga nima nihče drug kot Damijana; takšnim kot ga je imela vedno,
za vse svoje goste, samo še njena mama gospa Marija Bratuž.
Minila so dolga leta; pol življenja in še veš je za nama,
pa kot da bi se goriški sednješolki razšli šele včeraj. Takrat,
ko je ostala Gorica zamejana za žico njenega nekdanjega naravnega,
zaledja, iz katerega je črpala vedno novih moči za svoj nenehni
gospodarski in kulturni razvoj. In ko je mesto v ozračju hladne
vojne nazadržno hiralo, smo se mnogi odločili, da zapustimo
starše in dom, znane obraze z goriških ulic in nenazadnje
tudi srčiko našega slovenskega vsakdana: kavarno Bratuž. Odločitev
za strokovno izpopolnjevanie in dodatne študije na tujem,
za poklic, ki "ti leži", za novi svet in nova upanja,
ni bila lahka. Še sedaj ne vem, ali povsem drži trditev, da
gredo od doma najhrabrejši, morda; vem le to, da te v svetu
kaj kmalu spregledajo. Poti nazaj ni več, je le naprej. In
Damijana je zavzeto, brez pomisleka sprejela izziv poklica,
ki ni mogel biti drugače kot povezan z največjo ljubeznijo
njenega življenia: z glasbo.
Ko naju je skušal prijazni Kanadčan po nevarnih ovinkih,
vedno bolj vzpenjajoče se ceste, čimprej varno pripeljati
do kanadskega "campusa", prve kanadske univerze
v Evropi, sem bila očarana nad panoramo francoske riviere,
ki se je odpirala pod nami. In ob oknu hiše v provansalskem
slogu "Vaucluse", ki je bila pol Ieta bivališče
dr. Damijane Bratuž (na sliki) - professor emeritus - sva
se, s pcgledom uprtim na svetilke oddaljene angleške promenade
svetovljanske Nice, vračali v preteklost. V cas, ko je Damijana
s serijo otroških oddaj o glasbeni vzgoji na tržaskem radiu
orala ledino na področju, ki jo je povsem prevzelo, tako močno,
da mu je posvetila vse svoje znanje in glasbeni talent. In
ko ji po glasbenih izpopolnjevanjih v Evropi Fulbrigtova štipendija
odpre vrata v ZDA, opravi Damijana Bratuž najprej "Master's
degree" na zavodu St. Louis Institute of Music, Missouri
in nato še doktorat na Univerzi Indiana University, Bloomington,
ki se glasi, "Doctos's degree for piano literature and
performance". Torej diplomirana profesorica glasbe, istočasno
zgodovinarka in izvajalka, ki se je nato dolgih petindvajset
let razdajala generacijam mladih pianistov, študentov Glasbene
fakultete univerze Western Ontario v kanadskem Londonu.
Ob upokojitvi se okrog "svoje" profesorice, tiste,
ki je drastično vplivala na njihovo življensko izbiro, zberejo
priznani kanadski pianisti, glasbeni kritiki in profesorji
glasbe, ki jih je prof. Bratuževa z izvirnim pedagoškim delom
pripeljala do spoznanja, da glasbe ni mogoče ločiti od življenja.
"Poglobiti se in poglabljati v kulturo, v kateri so nastajale
velike glasbene umetnine", to je bil imperativ prof.
Bratuž, kot je o njej napisal nekdanji učenec David Stabler,
danes glavni glasbeni kritik portlandskega časnika "The
Origonian".
Nič čudnega torej, da je Damijana Bratuž veliko svojega talenta
in znanja pasvetila preučevanju in raziskovanju glasbe velikih
glasbenikov, kot je bil Bela Bartok; o njem je napisala strokovna
dela, za katera ji je ob stoletnici skladatelja madžarska
vlada podelila Bartokovo nagrado. Nemiren Damijanin duh nenehno
išče novih interdisciplinarnih prijemov, s katerimi obogatuje
pedagoško misel na glasbanem področju in tako glasbo približuje
ljudem. Njena predavanja, koncerti in recitali, seminarji
in strokovne ocene glasbenih inštitucij sprejemajo z velikin
zanimanjem vsi, ki jim je glasba sestavni del življenja.
Ke je naslednij dan mojega obiska Damijana peljala kanadske
visokošolce, ki so jim starši omogočili, da pobliže spoznajo
Evropo, na.koncert v baročno cerkev, so je večina prvic "sečala"
z barokom. "Sedaj jim bo baročna glasba bližja",
mi je dejala ob vrnitvi. "Mnogi kanadski visokošolci
prihajajo iz prostranega kanadskega podeželja, kjer ni tega,
kar mladim nudi stara Evropa. Tu je glasba še del življenja;
kako lepo bi bilo, če bi lahko evropsko kulturno dediščino
ždruzili s severno ameriško tehnologijo in vzgojno učinkovitostjo".
0 njenih nadaljnjih načrtih nisva veliko govorili, čeprav
jih je nedvomno še voliko, Prepričana sem, da bis Damijana
z veseljem sprejela povabilo, da tudi doma spregovori o glasbeni
vzgoji novih talentov, ki nam jih ne manjka. Damijanina glasbena
"učna ura" v kanadskem campusu nad Nico se je zaključila;
obljubila je, da pride kmalu domov. Že dolgo je ni bilo. Na
jesen čakajo "visiting" prof. Bratuž spet nova predavanja
in strokovni obiski na glasbenih visokih šolah severno ameriške
celine kot tudi v Evropi.
Kanada, ta ogromni ameriški arktični arhipelag je sprejel
prve slovenske priseljence že v dvajsetih letih tega stoletja;
globoko na severu v Kirkland Laku so kopali zlato rudo v največjem
svetovnem rudarskem bazenu zlata. Po drugi svetovni vojni
so prišli novi, še v večjem številu! Leta 1982 so našteli
v Kanadi že blizu 30.000 Slovencev. Večina si je tedaj izbrala
južni, toplejši del Niagarskega polotoka, na katerem mnogi
uspešno gojijo sadje in vinsko trto. Kanadska multikultuna
družba jih je prijazno sprejela medse; značilnost vsakega
naroda, pravijo, je v niegovi prodornosti. Ta pa je odvisna
predvsem in zlasti od znanja in hotenja posameznika. Hiteti,
biti korajžen, iti svojo pot, doseči cilj in ga preseči. Preveč,
ali premalo besed tudi na našo dr. Damijano Bratuž, professor
emeritus?
|
